PES JE MESOJEDEC
Mnogo razprav poteka o tem, ali so psi z udomačitvijo postali vsejedci, za razliko od njihovih prednikov volkov, ki so mesojedci. Genetik Erik Axelsson z univerze Uppsala na Švedskem je primerjal genom volka in psa, da bi ugotovil, kateri geni so pomembni za udomačitev. Raziskava je med drugim pokazala, da imajo nekateri psi mnogo večje število genov, odgovornih za sintezo amilaze ter da je maltaza pri nekaterih psih mnogo bolj aktivna, torej da nekatere pasme psov prebavljajo ogljikove hidrate mnogo bolje kot volkovi. Ali jih to naredi za vsejedce? In ali dejstvo, da psi, ki preživijo, če jedo žitarice, sadje in zelenjavo, zares pomeni, da je to zanje dobra in zdrava prehrana? Saj tudi človek preživi, če se hrani zgolj s čipsi in bomboni, posledice za zdravje pa so nam vsem jasne, mar ne? Ali si napačno razlagamo pasjo požrešnost?
Če pogledamo zobovje psa, vidimo, da dominirata močna in daljša podočnika, sekalci so majhni in špičasti ter razmaknjeni, da se med njimi ne bi zataknilo meso. Za razliko od rastlinojedcev in vsejedcev, ki imajo velike bolj ploske kočnike, da lahko lažje dobro prežvečijo hrano, so kočniki pri mesojedcih zašiljeni zaradi škarjastega ugriza. Čeljust se ne more premikati v stran, ker mesojedci meso ne žvečijo, temveč ga trgajo na kose, ki jih lahko pogoltnejo brez žvečenja.
Želodec psa ima veliko kapaciteto in predstavlja 60 do 70% celotnega volumna prebavnega sistema, pH njihovih želodcev pa je izrazito kisel (pH=1-2 tudi, ko je napolnjen s hrano), da je sposoben prebaviti veliko količino beljakovin. Pri psih se prebavljanje ogljikovih hidratov začne šele v črevesju zaradi delovanja amilaze, ki jo izloča trebušna slinovka, za razliko od nekaterih rastlinojedcev in vsejedcev, pri katerih se razkroj ogljikovih hidratov začne že v ustih zaradi delovanja encimov – slinske amilaze. Črevesje je relativno kratko (v primerjavi s črevesjem rastlinojedcev in vsejedcev) in tako se rastlinska snov, ki potrebuje dlje časa, da se prebavi in da se absorbirajo hranilne snovi, skoraj popolnoma neprebavljena izloči iz organizma.
Mesojedci ne potrebujejo vnosa ogljikovih hidratov, da bi organizem dobil zadostne količine glukoze, ker so njihova jetra sposobna sintetizirati zadostne količine glukoze iz glukoneogeničnih aminokislin (beljakovine) in glicerola (maščoba).
ZAKAJ MORAJO PSI JESTI SUROVO HRANO?
S kuhanjem hrane se spreminjajo njene fizikalne in kemične lastnosti.
Beljakovine koagulirajo in postanejo manj biološko dostopne, mnoge aminokisline pa se uničijo. S kuhanjem spremenjene beljakovine so težko prebavljive in pogosto postanejo vzrok za alergične reakcije.
V surovem mesu so aktivni celični encimi odgovorni za razgradnjo kompleksnih struktur in molekul celice (beljakovine, sestavljeni ogljikovi hidrati, maščobe) na njihove enostavne sestavne dele (aminokisline, enostavne ogljikove hidrate, maščobne kisline), ki so sprejemljivi za absorpcijo. Vloga teh encimov pri prebavi je izjemno pomembna, ker zmanjšujejo potrebo organizma, da izloča veliko količino lastnih encimov za razgradnjo hrane. Najobčutljivejši encimi, ki so vsebovani v surovi hrani, se začenjajo izgubljati že pri temperaturi 37 °C.
Vitamini in minerali, uničeni ali denaturirani s toplotno obdelavo, se ne morejo naknadno dodajati hrani, da bi bili enako biološko dostopni organizmu – kot v primeru, če je hrana surova.
ZAKAJ MORAJO PSI JESTI BELJAKOVINE ŽIVALSKEGA IN NE RASTLINSKEGA IZVORA?
Biološka vrednost beljakovin je odvisna od količine in vrste aminokislin, ki se v njih nahajajo. Biološka vrednost beljakovin v živilih je toliko večja, kolikor je aminokislinska sestava beljakovin v hrani bolj podobna aminokislinski sestavi organizma, v katerega se vnašajo. Beljakovine rastlinskega izvora imajo manjšo biološko vrednost, ker jim nekatere pomembne aminokisline primanjkujejo ali pa jih ni dovolj.
PES JE MESOJEDEC
Mnogo razprav poteka o tem, ali so psi z udomačitvijo postali vsejedci, za razliko od njihovih prednikov volkov, ki so mesojedci. Genetik Erik Axelsson z univerze Uppsala na Švedskem je primerjal genom volka in psa, da bi ugotovil, kateri geni so pomembni za udomačitev. Raziskava je med drugim pokazala, da imajo nekateri psi mnogo večje število genov, odgovornih za sintezo amilaze ter da je maltaza pri nekaterih psih mnogo bolj aktivna, torej da nekatere pasme psov prebavljajo ogljikove hidrate mnogo bolje kot volkovi. Ali jih to naredi za vsejedce? In ali dejstvo, da psi, ki preživijo, če jedo žitarice, sadje in zelenjavo, zares pomeni, da je to zanje dobra in zdrava prehrana? Saj tudi človek preživi, če se hrani zgolj s čipsi in bomboni, posledice za zdravje pa so nam vsem jasne, mar ne? Ali si napačno razlagamo pasjo požrešnost?
Če pogledamo zobovje psa, vidimo, da dominirata močna in daljša podočnika, sekalci so majhni in špičasti ter razmaknjeni, da se med njimi ne bi zataknilo meso. Za razliko od rastlinojedcev in vsejedcev, ki imajo velike bolj ploske kočnike, da lahko lažje dobro prežvečijo hrano, so kočniki pri mesojedcih zašiljeni zaradi škarjastega ugriza. Čeljust se ne more premikati v stran, ker mesojedci meso ne žvečijo, temveč ga trgajo na kose, ki jih lahko pogoltnejo brez žvečenja.
Želodec psa ima veliko kapaciteto in predstavlja 60 do 70% celotnega volumna prebavnega sistema, pH njihovih želodcev pa je izrazito kisel (pH=1-2 tudi, ko je napolnjen s hrano), da je sposoben prebaviti veliko količino beljakovin. Pri psih se prebavljanje ogljikovih hidratov začne šele v črevesju zaradi delovanja amilaze, ki jo izloča trebušna slinovka, za razliko od nekaterih rastlinojedcev in vsejedcev, pri katerih se razkroj ogljikovih hidratov začne že v ustih zaradi delovanja encimov – slinske amilaze. Črevesje je relativno kratko (v primerjavi s črevesjem rastlinojedcev in vsejedcev) in tako se rastlinska snov, ki potrebuje dlje časa, da se prebavi in da se absorbirajo hranilne snovi, skoraj popolnoma neprebavljena izloči iz organizma.
Mesojedci ne potrebujejo vnosa ogljikovih hidratov, da bi organizem dobil zadostne količine glukoze, ker so njihova jetra sposobna sintetizirati zadostne količine glukoze iz glukoneogeničnih aminokislin (beljakovine) in glicerola (maščoba).
ZAKAJ MORAJO PSI JESTI SUROVO HRANO?
S kuhanjem hrane se spreminjajo njene fizikalne in kemične lastnosti.
Beljakovine koagulirajo in postanejo manj biološko dostopne, mnoge aminokisline pa se uničijo. S kuhanjem spremenjene beljakovine so težko prebavljive in pogosto postanejo vzrok za alergične reakcije.
V surovem mesu so aktivni celični encimi odgovorni za razgradnjo kompleksnih struktur in molekul celice (beljakovine, sestavljeni ogljikovi hidrati, maščobe) na njihove enostavne sestavne dele (aminokisline, enostavne ogljikove hidrate, maščobne kisline), ki so sprejemljivi za absorpcijo. Vloga teh encimov pri prebavi je izjemno pomembna, ker zmanjšujejo potrebo organizma, da izloča veliko količino lastnih encimov za razgradnjo hrane. Najobčutljivejši encimi, ki so vsebovani v surovi hrani, se začenjajo izgubljati že pri temperaturi 37 °C.
Vitamini in minerali, uničeni ali denaturirani s toplotno obdelavo, se ne morejo naknadno dodajati hrani, da bi bili enako biološko dostopni organizmu – kot v primeru, če je hrana surova.
ZAKAJ MORAJO PSI JESTI BELJAKOVINE ŽIVALSKEGA IN NE RASTLINSKEGA IZVORA?
Biološka vrednost beljakovin je odvisna od količine in vrste aminokislin, ki se v njih nahajajo. Biološka vrednost beljakovin v živilih je toliko večja, kolikor je aminokislinska sestava beljakovin v hrani bolj podobna aminokislinski sestavi organizma, v katerega se vnašajo. Beljakovine rastlinskega izvora imajo manjšo biološko vrednost, ker jim nekatere pomembne aminokisline primanjkujejo ali pa jih ni dovolj.